NA DVORIŠČU NI OGRAJE Srce prvič zaigra že, ko odprem platnico knjige Na dvorišču ni ograje. Čez dve strani se na ilustraciji odpre slovenska predalpska pokrajina z ozko vijugasto cesto, po kateri se pelje članek pišočemu ljubi avtomobil »spaček«. Z roba travnika ga opazuje lisička, čisto v ospredju pa vidimo moža z lestvijo, ki gre obnavljat veliki plakat, na katerem piše Dobrodošli v še šestih jezikih – tisti znani iz legendarne oglaševalske akcije Slovenija, moja dežela. Ilustracija – z njimi je knjigo opremila vrhunska ilustratorka Polona Lovšin – nam pripoveduje tri stvari: kako lepi so naši kraji v sožitju z naravo, »spaček« je prispodoba za popotniško svobodo, plakat namig, da je morda čas, da omenjeno geslo o dobrodošlici nekoliko obnovimo. Najprej je bila predstava Ampak gremo po vrsti. Najprej so bile pesmi, ki jih je uglasbil Lojze Krajnčan, zapela pa jih je Romana Krajnčan. Naš priljubljeni pisatelj in pesnik je zapisal tudi zgodbo, ki je svoj dom našla v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kjer je v režiji Ivane Djilas nastala glasbeno-gledališčna predstava Na dvorišču. V njej igrata in pojeta Romana Krajnčan in Danijel Malalan, in sicer na glasbo, ki so jo posneli odlični multiinstrumentalisti Lojze Krajnčan, Primož Grašič, Boštjan Gombač, Robert Jukič in Kristijan Krajnčan. Ker je vsako dobro stvar pametno tudi zapisati in jo ohraniti za prihodnje rodove, je zgodba doživela še knjižno izdajo z ilustracijami Polone Lovšin, ki je izšla pri založbi Didakta. Slikanica pa je tudi interaktivna, saj je k njej dodana zgoščenka, na kateri pesmice, ki povezujejo zgodbo o dvorišču brez ograje, prepevata Romana Krajnčan in Danijel Malalan. Ograja je, ograje ni Kakšno zgodbo nam torej druščina z gledališkega odra, glasbenega studia in knjige izpod peresa in barv likovnih podob pripoveduje? Romana se je na vas preselila iz mesta, ker je želela biti bližje naravi in podeželskemu miru. Njen prvi sosed je kmet Ferdo. Oba kmetujeta in na njunem dvorišču je polno živali. Seveda vsak na drugačen način, saj sta si močno različna tudi po značaju. Najbrž tudi zato dvorišči kmalu razmeji ograja, ki jo postavi Ferdo. Oba imata rada živali, a vsak na svoj način. Romana jim pušča, da se prosto gibljejo po dvorišču in okolici, Ferdo pa ima več reda in ima na sicer lepo urejeni kmetiji živali zaprte v gospodarskih poslopjih. Njegove živali se zato raje zatekajo k Romani na svobodo. Soseda sta si ves čas v laseh, dokler petelin ne pozabi kikirikati, Ferdo pa si zvije nogo in zato potrebuje pomoč na kmetiji ... Moč sobivanja Pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist Feri Lainšček, ki je izdal že več kot sto knjig, med njimi 23 romanov, je v zgodbo lepo zajel eno izmed težav današnjega časa – nesprejemanje vsakršne drugačnosti, ki ni v skladu z ustaljenim vzorcem nekega okolja. Hkrati pa je poudaril, da še tako drugačna pogleda na svet zmoreta sobivati in sta lahko dobra soseda. Seveda se pri tem eden od drugega lahko marsičesa naučita. Ali kot Romana prepeva v zaključni pesmici: »Na dvorišču ni ograje, zmeraj so odprte staje. Sosed rad je pri sosedi, zmeraj kaj ga čaka v skledi.«.